Prve omembe viteškega reda Sv. Jurija v Avstriji segajo v čas Rudolfa I Habsburškega ( *1218 †1291 ), začetnika Habsburške hiše, ki je razširil svoje posesti na Avstrijsko, Štajersko, Kranjsko in Koroško. Ta naj bi ustanovil viteze v letu 1273, ko je bil izvoljen za Nemškega kralja. Vendar o samem nastanku takega reda ne obstaja več nobena dokumentacija.
O uradnem začetku viteškega reda govorimo zato šele v času njegovega potomca cesarja Friderika III (*1415 † 1493). Cesar je bil velik pokrovitelj krščanstva. Leta 1461 je cesar ustanovil ljubljansko škofijo, pri čemer si je pridržal pravico do imenovanja ljubljanskih škofov in stolnih kanonikov, ki je nato ostala v rokah Habsburžanov vse do konca Habsburške monarhije leta 1918. Ko pa je bil cesar leta 1462 oblegan na svojem Dunajskem gradu si je zaobljubil, da bo osnoval tudi duhovniški in vojaški viteški red za ubranitev krščanstva.
Leta 1468 je cesar izpolnil obljubo in ustanovil viteški red Sv. Jurija na Koroškem. 1. januarja naslednjega leta (1469) je papež Pavel II potrdil ustanovitev reda v Lateranski baziliki v Rimu. Papeška bola, skupaj s prvim statutom reda je ohranjena danes v Celovških arhivih.
Istega dne je poveljnik gradu Železno (Eisenstadt) in Fortnava (Forchtenstein) bil povišan v prvega velikega mojstra – guvernerja vitezov Sv. Jurija. Cesar je dodelil redu nekdanji benediktinski samostan v Milštatu (Millstätt) na Koroškem, ki je tako postal de facto zgodovinski sedež reda vse do leta 1800.
Predanost cesarja redu se kaže tudi v okrasju njegove grobnice v stolnici Sv. Štefana na Dunaju, kjer se še danes lahko vidi poslikava Sv. Jurija, obkroženega z vitezi reda. Poleg tega je nad glavo kipa cesarja, pod cesarskim orlom, v večno slavo obeležen ščit viteškega reda Sv. Jurija.
Cesar Maksimiljan I je dne 17. septembra 1493 (v prvem mesecu po svojem kronanju) v Innsbrucku osnoval posebno bratovščino v podporo viteškemu redu. Istega leta je cesar podelil naziv »Kronani vitezi« tem laičnim bratom viteškega reda Sv. Jurija (na ta naziv se naslanja tudi osnutek statuta vitezov Sv. Jurija bavarske kraljeve hiše iz leta 1727). Dne 13. aprila 1494 je tudi papež Aleksander VI. potrdil bratovščino. Viteški red je tako dobil v dar še veliko posesti, kot so Železna Kapla (Eisenkappel), Vajškra (Landscron), Petronell, Sternberg, Sommeregg in Trautmannsdorf. Red je sodeloval tudi v izgradnji sistema utrdb v Brežicah (Rann an der Save).
Čeprav bratovščina uspeva, pa Evropo pretrese vojna z Osmanskim cesarstvom. V lesorezni umetnini Hansa Schauffelina v knjigi Theuerdank (1517) lahko vidimo cesarja Maksimiljana, s praporjem reda v desni roki, medtem ko vodi svoje viteze Sv. Jurija v boj proti Turkom. Cesar Maksimiljan, “poslednji vitez”, umre leta 1519. Na njegovo izrecno željo je pokopan v stolnici Sv. Jurija v Dunajskem Novem mestu (Wiener Neustadt). Cerkev je bila pomembna za njegove viteze. Cerkev je namreč dobila za patrona Sv. Jurija po tem, ko je leta 1979 Friderik III sem preselil sedež viteškega reda in je prav iz tega razloga papež Sikst IV povzdignil Dunajsko Novo mesto v škofijo.
Poslanstvo reda je bilo boj proti Turškim osvajalcem, ki so ogrožali habsburške dedne dežele Koroško, Kranjsko in Štajersko. Boji s Turki so se nadaljevali in leta 1529 je Osmanski cesar Sulejman Veličastni napadel Dunaj s 120.000 možmi. Kljub temu, da je bil njegov napad odbit, se je pustošenje na področju reke Donave nadaljevalo še desetletja. Ker je bila obramba draga, so Ferdinand in njegovi nasledniki sekularizirali in prodali veliko posesti, ki je pripadala redu. Tako so posesti reda prešle v roke plemiškim družinam kot so Khevenhüller, Windisch-Graetz, Unverzagt in Ortenburg.
Red je od svojega nastanka bil de facto voden s strani velikega mojstra – državnega vodje (Generalis Magister), medtem ko so vladarji iz Habsburške hiše delovali kot veliki zaščitniki reda. Ta praksa se je prekinila za cela tri stoletja s smrtjo desetega Velikega Mojstra reda, Ljubljanskega škofa Janeza Tavčarja, leta 1597.
Leta 1596 je prevzel de facto vlogo velikega mojstra reda vodja dežele Štajerske in Koroške. Ferdinand II je nato leta 1598 razpustil duhovniško vojaški red vitezov Sv. Jurija, ki je tedaj štel le še tri duhovnike in prodal Milštatsko opatijo Jezuitom. Vendar zgodovina kronanih vitezov se s tem ni zaključila, saj se je ohranila Bratovščina vitezov Sv. Jurija iz Milštata, ki jo je posebej ustanovil Maksimiljan I leta 1493. Ta se nadaljuje vse do današnjih dni pod pokroviteljstvom vladarjev Habsburške hiše. Tudi del stranskih kapel v Milštatski cerkvi in gradu ostanejo v lasti reda.
Veliki mojstri bratovščine postanejo nasledniki Ferdinanda II, nemški in od leta 1806 avstrijski cesarji Habsburške hiše. V nemški izdaji kataloga viteških in vojaških redov jezuita Mrs Filippo Bonanni (Nuremberg, 1720) je možno prebrati, da je bil red pod zaščito nemških cesarjev. V rimskem izvodu iz istega dela leta 1724 je naslikan vitez Sv. Jurija iz Koroške v dvorski uniformi iz 18. st.
Cesarica Marija Terezija (*1717 † 1780) je leta 1765 določila nov statut reda, da bi s tem oživila njegovo delovanje. Viteški red je tako uspeval, dokler Koroška ni postala žrtev vojne s Francijo. Vodstvo reda se je takrat odločilo začasno zapustiti Milštat. S Francosko zmago leta 1809 je cesar Napoleon I ustanovil Ilirske province. S tem je postal Milštat del Francoskega cesarstva. Vitezi Sv. Jurija so odšli v izgnanstvo na Bavarsko vse do leta 1838, ko se je red preselil na Dunaj. Leta 1849 je mladi cesar Franc Jožef (*1830 † 1916) določi redu nov statut.
Njegov naslednik cesar Karl I (*1887 † 1922) je leta 1917 potrdil Priorat Avstrijskega reda kot suverenega viteškega reda Sv. Jurija. Novembra 1918 je Avstrija postala republika in jeseni 1921 je šel cesar v izgnanstvo na otok Madeira. Tik pred izgnanstvom leta 1921 se je na gradu Hertenstein ob Lucernskem jezeru določilo, da se vodstvo reda prenese iz Dunaja v Vatikan. Tudi arhiv reda se je tako prenesel v Vatikan.
Viteški red je deloval na Dunaju 100 let do tako imenovane aneksije Avstrije. Leta 1938 se je avstrijski priorat nasilno razpustil. Več vitezov Sv. Jurija je bilo deportiranih v koncentracijsko taborišče Dachau. Generalni tajnik reda Baron Hans Karl Zeßner von Spitzenberg, svetovalec vlade in profesor, je umrl prav v Dachau Avgusta 1938. Red si je ustvaril nov sedež v Rimu pod vodstvom guvernerja. Od leta 1944 je vodja reda veliki mojster – guverner (kot je bilo v navadi od 1469 do 1597). Ta položaj je pripadal družini Visconti iz Milana (ena izmed najstarejših in znanih plemiških družin v Italiji). V Italiji je red dobil nov statut, prikrojen Italijanski zakonodaji. Po zakonu je to dinastični, nedržavni viteški red. Sodno potrjena je tudi pravica velikega mojstra da podeljuje priznanja in nazive (Rimsko sodišče 1977).
Po statutu je iz zgodovinskih razlogov položaj velikega mojstra zaščitnika reda član Habsburške hiše. Le z njegovo privolitvijo se lahko imenuje namestnike velikega mojstra. Skladno s tem je bil julija 1951 s pismom urada nadvojvode Ottona von Habsburga potrjen kot tretji veliki mojster – guverner povojnega obdobja, general grof Sebastiano Visconti Prasca (*1883 †1961).
Viteštvo obsega različne dobrodelne, kulturne in duhovne redove, med katere štejemo tudi Modri križ (Croce Azurra) Sv. Jurija iz Koroške, blagoslovljen s strani papeža Pija XII decembra 1949. Prvi dolgoletni predsednik dobrodelne ustanove je bil Maršal Italije Ettore Bastico, ki je bil hkrati tudi veliki kancler reda Sv. Jurija, veliki križ Malteškega reda in med najbolj odlikovanimi vojaki 20. stoletja.
Pomoč Sv. Jurija v Avstriji je bila leta 1973 odobrena in tudi priznana s strani Avstrijskega federalnega ministrstva za notranje zadeve. Decembra 1979 je bil v skladu z nemško zakonodajo na sodišči v Wilheimu registriran Sankt Georgs – Konvent e.V. kot pravna oblika Nemške balije viteškega reda Sv. Jurija. Od reformacije ima red ekumenski značaj in je odprt za osebe plemenitih načel, vseh krščanskih denominacij.
Januarja 1996 se je veliki priorat preselil v Lähden (Holte – Lastrup), kjer se je že nahajal kancelarij reda. Sledila je ustanovitev subpriorata (imenovane tudi komende) “An Weser und Ems” znotraj meja škofije Osnabrück. Po smrti velikega priorja Prof. Bertholda Barona von Bischopink je vodstvo Nemške balije prevzel od 28. Oktobra 2006 veliki prior Bernhard Jan Wenzel Grof von Berga.
Nemška balija je 20. aprila 2013 sprejela pet slovenskih bratov in ustanovila subpriorat Slovenije ter s tem ponovno vzpostavila dejavnost reda na območju Slovenije. Silvestra Likarja je imenovala za prvega subpriorja, vendar ga je po 24. februarju 2019 nečastno izključila iz bratovščine ter mu odvzela vse viteške pravice in nazive. Kot novega subpriorja reda je konvent 13. aprila 2019 potrdil Uroša Kovšco. Na njegovo pobudo in s soglasjem slovenskih vitezov pa je 8. marca 2022 za subpriorja imenovan Jure Gašparič, nekdanji zunanjepolitični svetovalec predsednika vlade Janeza Drnovška ter prvi predstavnik Slovenije pri ZN.